Refleks zelene luči

Zelena pomeni »pojdi! «

Refleks v naših možganih se avtomatsko aktivira že ko kaj premišljujemo in se česa spomnimo, dobimo idejo, rečemo »u saj res« in privzdignemo glavo, obrvi povlečemo navzgor in narahlo napnemo mišice zadnje strani telesa. Do večje in močnejše aktivacije mišic pride, ko nas kdo pokliče, zmoti, ko pa je zraven prisotna še naša jeza je tudi aktivacija mišic močnejša – ramena povlečemo nazaj, ledveni del hrbta usločimo, dvignemo glavo, napnemo mišice zadnjice in zadnje stegenske mišice ter meča. Refleks je sicer pozitiven, saj nam je v otroštvu omogočil, da smo dvignili glavo, se začeli plaziti in pri približno enem letu shodili. Omogoča nam da hodimo, tečemo in nas pripravi na vsakršno akcijo in spremembo proti cilju.

Če pa je refleks zelene luči aktiviran prepogosto in premočno, postane del »navade«. Tega ne delamo prostovoljno in se stalne napetosti ne zavedamo. Podzavestni del možganov ohranja mišice v stalni pripravljenosti. To pomeni, da mišic nikoli več povsem ne sprostijo, ampak jih držijo pod konstantnim tonusom.

Ljudje z aktiviranim refleksom zelene luči spoznajo, da jih vedno pogosteje in bolj močno boli v predelu ledvenega dela hrbta, v predelu lopatic, ramen in vratu, pa navzdol v kolkih in kolenih. Hitro čutijo prenapetost in bolečino v mečih. Slabša se jim doseg v predklonu. So bolj podvrženi herniji diska in išiasu.

Značilno za ljudi z aktiviranim refleksom zelene luči je, da nenehno nekam hitijo, bežijo, se jim mudi. Opravljajo veliko dela in sprejemajo veliko odločitev, tudi namesto drugih. V glavi se jim podi sto in sto stvari. Zelo težko prenašajo brezdelje in zato se jim pojavi občutek krivde. Z leti postajajo vse bolj utrujeni, kar pa večinoma pripisujejo slabi fizični pripravljenosti. Običajno si zato izberejo neko vrsto rekreacije. Na začetku jih to res nekako dvigne, kasneje pa se njihove težave začnejo kazati v še večji meri. Ker ne najdejo zmernosti in miru nasploh v življenju, tega ne najdejo niti v rekreaciji.

Refleks rdeče luči

Rdeča pomeni “ustavi se!”

Refleks v naših možganih se avtomatsko aktivira vsakič, ko se prestrašimo oziroma se počutimo v nevarnosti, ogroženo. Kadar v naši bližini nenadoma močno poči ali kdo zakriči »pazi!«. Pomislite, kako napnete mišice trebuha in sploh mišice sprednje strani trupa, ko vam kdo nakaže ali zamahne proti vam, da bi vas udaril. Kakšen neprijeten občutek v predelu trebuha ste imeli v mladosti, ko ste čakali na test, izpit. Napetost mišic sprednje strani trupa pa vztrajno stopnjujemo s pogosto ponavljajočimi gibi, na primer ob neprimernem in neusklajen treningu za moč in mišično maso, oziroma držo ob delu pred računalnikom, pogosto uporabo mobilnega telefona, tablice ali ob gledanju televizije.

Refleks rdeče luči je skupen vsem živim bitjem s hrbtenico in je nasproten refleksu zelene luči. Sprožitev refleksa rdeče luči ima namen zaščite in obrambe. Zaščitimo mehke, občutljive notranje organe, ki se nahajajo v naši trebušni votlini, se stisnemo skupaj in se zmanjšamo. Napnemo mišice trebuha, prsne mišice, glavo potegnemo naprej, navzdol in napnemo notranje stegenske mišice.

Konstantno aktiviran refleks rdeče luči vpliva na našo držo, ki postaja vedno bolj sključena naprej, pojavi se »grba« na predelu med prsnim in vratnim delom hrbtenice, ter prekomerna usločenost vratu, saj glavo na vsak način želimo obdržati v vertikalni drži, zaradi boljšega pogleda in ravnotežja. Zaradi stisnjenega prsnega koša se začnejo pojavljati bolečine prsnega koša, čuti se utesnjenost in pomanjkanje svobode ob vdihu. Rame so povlečene naprej in navzdol proti popku.  Dihanje postane plitko in hitro. Zaradi tega postaja preskrba telesa s kisikom slabša, kar povzroča utrujenost. Koža je vse bolj bleda in suha. Srce vse težje opravlja svojo funkcijo, pojavijo se težave s prebavo in presnovo, bolečine v ramenih, kolkih, kolenih in stopalih. Ljudje postajajo vse bolj brezvoljni, žalostni, napeti in utrujeni, kar vse skupaj vodi v depresijo.

Značilno za ljudi z aktiviranim refleksom rdeče luči so pretirane skrbi, strah, previdnost, skromnost, kritičnost do sebe in drugih, pomanjkanje samozavesti, le stežka sprejemajo odločitve, se počutijo utesnjene, nebogljene. Želijo ostati neopazni. Vedno iščejo kam se bodo čim prej usedli saj so kronično utrujeni. V večini stvari vidijo probleme ter jih vidijo večje kot v resnici so.

Gibanje ljudi s sključeno držo je počasno in previdno, korak pa kratek.

Refleks travme

»Umakni se!«

Vpliva na mišično napetost ene ali druge bočne strani telesa. Sproži se ob padcu ali nesreči in se kot refleks v naših možganih avtomatsko aktivira z namenom zaščite pred bolečino in poškodbo. Ob poškodbi roke, ki jo moramo nepremično pestovati v ruti, izdatno napnemo mišice bočne strani telesa, da bi s tem naša roka resnično čim bolj mirovala. To naredimo podzavestno. Napetost  po sanaciji poškodbe roke ostane. Ob resnejši poškodbi noge, le to želimo razbremeniti in podzavestno pričnemo bolj obremenjevati zdravo nogo.

Naše gibanje postane nesimetrično in nesimetrijo tudi po sanaciji poškodbe le stežka popolnoma odpravimo. Pri udarcu ali poškodbi prsnega koša oziroma reber, z bočnimi mišicami povlečemo medenico proti rami, ramo pa proti medenici in tako občutno nagnemo telo v levo ali desno. Pretirana aktivacija mišic travma refleksa pa je lahko tudi posledica ponavljajočih, nesimetričnih obremenitev pri opravljanju dela ali športu.

Travma refleks prepoznamo po nagnjenosti telesa na stran. Opazimo lahko različno višino ramen, ter rotacijo prsnega koša v eno stran, če smo bolj pozorni, tudi različno višino medenice, ter rotacijo medenice v nasprotni strani prsnega koša, kar rezultira pri hoji v različni dolžini koraka in različni amplitudi giba rok. Nagibi in rotacije telesa v eno stran so bolj omejeni in oteženi kot na drugo. Glavo želimo obdržati v pokončni, vertikalni drži, zato je ena stran vratu stalno v napetosti.

Zaradi pretirane napetosti mišic ene strani trupa se sčasoma pojavijo resnejše težave: boleče in omejeno gibanje v kolku, šepanje – zaradi »krajše« noge, ukleščenje išiasnega živca, skolioza,…