Zelena pomeni »pojdi! «
Refleks v naših možganih se avtomatsko aktivira že, ko kaj premišljujemo in se česa spomnimo, dobimo idejo, rečemo »u saj res« in privzdignemo glavo, obrvi povlečemo navzgor in narahlo napnemo mišice zadnje strani telesa. Do večje in močnejše aktivacije mišic pride, ko nas kdo pokliče, zmoti, ko pa je zraven prisotna še naša jeza je tudi aktivacija mišic močnejša – ramena povlečemo nazaj, ledveni del hrbta usločimo, dvignemo glavo, napnemo mišice zadnjice in zadnje stegenske mišice ter meča. Refleks je sicer pozitiven, saj nam je v otroštvu omogočil, da smo dvignili glavo, se začeli plaziti in pri približno enem letu shodili. Omogoča nam da hodimo, tečemo in nas pripravi na vsakršno akcijo in spremembo proti cilju.
Če pa je refleks zelene luči aktiviran prepogosto in premočno, postane del »navade«. Tega ne delamo prostovoljno in se stalne napetosti ne zavedamo. Podzavestni del možganov ohranja mišice v stalni pripravljenosti. To pomeni, da mišic nikoli več povsem ne sprostijo, ampak jih držijo pod konstantnim tonusom.
Ljudje z aktiviranim refleksom zelene luči spoznajo, da jih vedno pogosteje in bolj močno boli v predelu ledvenega dela hrbta, v predelu lopatic, ramen in vratu, pa navzdol v kolkih in kolenih. Hitro čutijo prenapetost in bolečino v mečih. Slabša se jim doseg v predklonu. So bolj podvrženi herniji diska in išiasu.
Značilno za ljudi z aktiviranim refleksom zelene luči je, da nenehno nekam hitijo, bežijo, se jim mudi. Opravljajo veliko dela in sprejemajo veliko odločitev, tudi namesto drugih. V glavi se jim podi sto in sto stvari. Zelo težko prenašajo brezdelje in zato se jim pojavi občutek krivde. Z leti postajajo vse bolj utrujeni, kar pa večinoma pripisujejo slabi fizični pripravljenosti. Običajno si zato izberejo neko vrsto rekreacije. Na začetku jih to res nekako dvigne, kasneje pa se njihove težave začnejo kazati v še večji meri. Ker ne najdejo zmernosti in miru nasploh v življenju, tega ne najdejo niti v rekreaciji.